Medotov garkl

Tako sva se ob 7:30 odpravila skupaj s sodelavcem Gregom iz Kranja, da se izogneva gneči ki začne nastajati v dopoldanskih urah ob sobotah na koncu gorenjske avtoceste in res prideva brez odvečnega čakanja ob 8:30 v Kranjsko goro. Potem se grem prijavit (25€), kjer dobi vsak tudi spominsko kolesarsko majico, ki zgleda kar uporabna. K sreči sva bila dovolj zgodnja, da sem lahko izbral med velikostmi majice, kajti kasneje so jim menda ostale samo še velikosti “S” . Ker je bila ura šele 8:45 se odločiva da se greva malo pogret v bližnji kafič, kjer pa ne upava piti kave da naju ne požene, sok naju pa tudi ni prepričal. Tako sva že navsezgodaj za ogrevanje spila vsak eno malo pivo, ampak mislim da ni škodovalo, razen tega da je bilo potrebno dvakrat odliti.
Počasi greva do avta kjer se napraviva v opremo, vzameva nahrbtnik z opremo za preobleč na vrhu vzpona ter se odpraviva na ogrevanje. Ob 10:45 se odpravim na štartni prostor, Grega ki pa ni tekmoval se pa odpravi kar proti vrhu Vršiča. Prvi Gregor Tekavec, ga je menda prehitel na 15 serpentini in je rekel da se je samo zapeljal mimo kot bi bila ravnina
Tukaj je nekaj posnetkov izpred štarta:

Tukaj pa še zadnja dva, ki sem jih posnel v prvem delu vzpona, ker kasneje me ni imelo da bi še fotoaparat ven vlekel, ker ne bi imel mirne roke za čiste slike

Po 52 minutah garanja pa smo lahko zadovoljni naredili še nekaj slik na vrhu vzpona, kjer smo dobili med drugimi izredno dober čaj, banan je menda zmanjkalo ter vodo. Tukaj sva z Gregom malo utrujeno pozirala takoj na cilju:

Ni ga čez topel in povrhu še dober čaj na vrhu:

Tukaj pa spet moj sošolec Jaka v sredini s sodelavcema iz SRC-a, s katerim sva se srečala že pred enim tednom na Mangartu. In spet me je prehitel v breg, mislim da za okoli minute. Bravo Jaka!

Za konec pa še graf iz mojega Polarja, zraven katerega kakšen komentar ni potreben. Rdeča linija je graf, ki prikazuje pulz (AVG=184, MAX=194), plava pa je hitrost. Se moram prav malo pozanimat ali je tole kul, ker enostavno imam tako visok pulz brez kakršnihkoli problemov med vožnjo. Edino na koncu sem dal pa res vse od sebe in me je malo zabilo pri tistih 194. Ker med vožnjo se peljem normalno in ko poslušam druge tekmovalce ki dihajo tako, kot da jih bo vsak trenutek konec, se meni zdi kot da nisem nič utrujen proti njim. Na oko bi rekel, da dihajo vsaj še enkrat hitreje kot pa sam. Mogoče tukaj kaj narobe delam, da je potem tak pulz? Ker glede na to da imam astmo, sem pred tekmo preventivno vzel Boredual, ampak me je med vzponom pri globokem vdihu vedno zabolelo malo v pljučih. Mislim da je čas, da spet malo obiščem mojo pulmologinjo, da ji malo razložim stanje.

This entry was posted on nedelja, september 2nd, 2007 at 9:11 dop and is filed under Kolesarski izleti. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.