Medotov garkl

Zdej pa zares… kaj že? Ja zdej bom začel hujšat, potem redno se ukvarjat s športom da bom fit itd… samo en problem imam. Za prvo nimam prave motivacije in volje ter vedno najdem izgovor, za drugo sem pa omejen s časom ker imam sedaj dva majhna otroka in ko pridem iz službe, me čaka že nova . Saj če ne prej pa drugo leto res začnem, ko se bosta oba sinova že znala med sabo zamotit in ne bo en skoz na mamico priklopljen, ta drug pa mene za rokav vleku.

Kakorkoli, vse kar vam lahko ponudim je spremljanje našega vsakdana preko slik (ati in mami slikata, tako da sta na sliki samo Andraž (2008/09/13) in pa Ožbej(2010/02/21).

Andraž: http://picasaweb.google.com/domen.grasic/Andraz

Ožbej: http://picasaweb.google.com/domen.grasic/Ozbej

Tako sva se ob 7:30 odpravila skupaj s sodelavcem Gregom iz Kranja, da se izogneva gneči ki začne nastajati v dopoldanskih urah ob sobotah na koncu gorenjske avtoceste in res prideva brez odvečnega čakanja ob 8:30 v Kranjsko goro. Potem se grem prijavit (25€), kjer dobi vsak tudi spominsko kolesarsko majico, ki zgleda kar uporabna. K sreči sva bila dovolj zgodnja, da sem lahko izbral med velikostmi majice, kajti kasneje so jim menda ostale samo še velikosti “S” . Ker je bila ura šele 8:45 se odločiva da se greva malo pogret v bližnji kafič, kjer pa ne upava piti kave da naju ne požene, sok naju pa tudi ni prepričal. Tako sva že navsezgodaj za ogrevanje spila vsak eno malo pivo, ampak mislim da ni škodovalo, razen tega da je bilo potrebno dvakrat odliti.
Počasi greva do avta kjer se napraviva v opremo, vzameva nahrbtnik z opremo za preobleč na vrhu vzpona ter se odpraviva na ogrevanje. Ob 10:45 se odpravim na štartni prostor, Grega ki pa ni tekmoval se pa odpravi kar proti vrhu Vršiča. Prvi Gregor Tekavec, ga je menda prehitel na 15 serpentini in je rekel da se je samo zapeljal mimo kot bi bila ravnina
Tukaj je nekaj posnetkov izpred štarta:

Tukaj pa še zadnja dva, ki sem jih posnel v prvem delu vzpona, ker kasneje me ni imelo da bi še fotoaparat ven vlekel, ker ne bi imel mirne roke za čiste slike

Po 52 minutah garanja pa smo lahko zadovoljni naredili še nekaj slik na vrhu vzpona, kjer smo dobili med drugimi izredno dober čaj, banan je menda zmanjkalo ter vodo. Tukaj sva z Gregom malo utrujeno pozirala takoj na cilju:

Ni ga čez topel in povrhu še dober čaj na vrhu:

Tukaj pa spet moj sošolec Jaka v sredini s sodelavcema iz SRC-a, s katerim sva se srečala že pred enim tednom na Mangartu. In spet me je prehitel v breg, mislim da za okoli minute. Bravo Jaka!

Za konec pa še graf iz mojega Polarja, zraven katerega kakšen komentar ni potreben. Rdeča linija je graf, ki prikazuje pulz (AVG=184, MAX=194), plava pa je hitrost. Se moram prav malo pozanimat ali je tole kul, ker enostavno imam tako visok pulz brez kakršnihkoli problemov med vožnjo. Edino na koncu sem dal pa res vse od sebe in me je malo zabilo pri tistih 194. Ker med vožnjo se peljem normalno in ko poslušam druge tekmovalce ki dihajo tako, kot da jih bo vsak trenutek konec, se meni zdi kot da nisem nič utrujen proti njim. Na oko bi rekel, da dihajo vsaj še enkrat hitreje kot pa sam. Mogoče tukaj kaj narobe delam, da je potem tak pulz? Ker glede na to da imam astmo, sem pred tekmo preventivno vzel Boredual, ampak me je med vzponom pri globokem vdihu vedno zabolelo malo v pljučih. Mislim da je čas, da spet malo obiščem mojo pulmologinjo, da ji malo razložim stanje.

Malo z zamudo, pa vseeno se javljam s poročilom iz prireditve “Vzpon na Mangart 2007″. To je bila 7 prireditev te vrste, jaz osebno pa sem se je udeležil prvič. Odločitev za udeležbo je padla zelo na hitro, veliko pa je pripomoglo k odločitvi lepo vreme. Tako sem se 25.8.2007 ob 6:45 odpravil iz Kranja proti Lomu pod Mangartom, kamor sem prispel malo po 8h uri zjutraj. Prvo parkirišče se je že kar lepo polnilo, do pol desetih pa je bilo v Logu najmanj 300 avtomobilov če ne več. Kakor spremljam sedaj na forumu je številčen obisk presenetil tudi organizatorje, saj jim je zmanjkalo štartnih številk in pa čipov za merjenje časa. No jaz sem bil dovolj zgoden, tako da s tem nisem imel problemov. Naj že takoj na začetku pohvalim organizatorje, saj nimam popolnoma nobenih pripomb čez organizacijo. Nekateri so se sicer na forumu pritoževali, da smo nekateri klepetali pred štartom, ko je bila minuta molka v spomin na nekega mladeniča (se opravičujem ker ne vem imena), ki se je ponesrečil v gorah, bil pa je eden izmed pionirjev te prireditve. Ampak sam resnično nisem slišal, da bi po mikrofonu nekdo oznanili minuto molka.

Kakorkoli, bom raje na hitro opisal moje občutke pred in po dirki. Na samo dirko se nisem posebno pripravljal, saj zadnji mesec pred Mangartom nisem zvozil nobenega resnega klanca. V bistu sva bila z Martino na dopustu v Avstriji, kjer sva sicer kolesarila vendar sem samo vzdževal nekako kondicijo, treniga za moč pa ni bilo. Tudi zadnja dva tedna je bilo zelo slabo vreme in malo časa, tako da sem šel na samo prireditev zgolj zaradi “firbca”, kako izgleda iti na Mangart v družbi kolesarskih navdušencev. Ker nisem imel namena iti na polno, sem s seboj vzel še fotoapart, da sem med vožnjo še malo slikal.
Na Mangartu, bolje rečeno na Mangartskem sedlu sem bil do sedaj kakšnih šestkrat, tako da sem vzpon poznal in sem vedel, da ni noben bav bav, če voziš z glavo. To pomeni da se ne zakadiš kot svinja v buče, temveč voziš tako, da imaš vseskozi občutek, da bi šel lahko hitreje. In tako sem vozil sam do 1600m nadmorske višino, ko pa sem vedel da hitreje ne morem
Tukaj sem se ovekovečil trenutek dobre pol ure pred štartom, ko sem se ogreval:

Štart je bil točno ob 10h, nervoze ni bilo, v mirovanju pa sem imel pulz 55% maximalnega. No malo sem izgleda bil nervozen, če je bil pulz 106, ali pa se je to še poznalo od ogrevanja kjer sem ga kar malo pognal. Sledi še nekaj slikic iz štartnega bloka:

Bivši sošolec iz faksa Jaka, s katerim sva en del skupaj tudi vozila:

Tale gospod je bil že na štartu čisto premočen, vendar je imal srečo ker je imel tako kolo da je lahko počival:

Na štartu je bilo res neveljetno veliko število kolesarjev:

Po štartu se začne takoj breg in to se vleče do cilja. Mislim da sem cel vzpon prevozil spredaj na mali 34 zobi šajbi. Zadaj pa nisem čisto prepričan, ampak se mi zdi da sem vozil z 2-4 verižnikom po veliksoti in na koncu, ko me je pobralo, z največjim verižnikom, ki šteje 27 zob. Med vožnjo sem opazil kar nekaj predstavnic nežnejšega spola na specialkah ali dobrih road-treking kolesih. Povrhu vsega pa so še zelo dobro gonile v breg. Lepo je videti da tudi punce rade kolesarijo v breg. No ena izmed njih je tudi Martina, ki pa je raje izpustila Mangart saj se ni čutila dovolj zdravo in močno za Mangart s specialko… ampak to je spet druga zgodba.
Iz Loga pod Mangartom smo hitro napredovali proti vasi Strmec, kjer je menda drugi največji naklon na celi progi, vendar jaz nisem ugotovil kje bi to lahko bilo. Do odcepa za na Mangart sem še malo gledal turistično naokoli, potem pa samo še okoli sebe malo. Sledi nekaj slik iz tega dela poti, ker potem do vrha nisem nič slikal (le zakaj ? )








Na odcepu za sedlo je navijal med drugim tudi moj bivši sošolec Matjaž, ki je posredoval informacijo Jaku, da sem malo pred njim in na makedamu kjer smo morali iti peš tisti s specialko me je Jaka prehitel. Ujel sem ga na vrhu znamenitega 22% klanca in potem sva nekaj časa vozila skupaj. Vmes pa sva normalno debatirala saj tempo ni bil prehud. Na okoli 1400m nadmorske višine je Jaka potegnil, jaz pa sem mu kakšnih 200 višinskih metrov še sledil nato pa sem začutil, da noge ne delajo kot bi morale. Prestavil sem v najnižjo prestavo in probal vzdrževat visok ritem. Na vsake toliko časa sem moral tudi aufzicat, da sem malo prekrvavil rit in pa križ me je začel boleti – prvič na specialki. Od 1600m se mi je potem kar vleklo do zadnjega tunela, vmes pa sem pojedel še CARBOGEL speedy, ki naj bi takoj prijel in ti dal novih moči. Po pravici povedano ne dam roke v ogenj, da sem zaradi njega šel potem kaj hitreje. Noge so bile še vedno zmatrane in v bližini kolkov sem čutil napetost, kot da bi me hotel krč. Nekako se prebijem v zadnji kilometer kjer sem se pa res vlekel in tu sta me prehiteli tudi dve ženski. No po zadnjem ovinku pa sem le zbral pogum, prestavil na veliko šajbo spredaj ter stopil na pedala, da je kar letelo v cilj. Tukaj na prvi sliki je ovekovečen moment, ko sem vedel da bom kmalu “rešen”:





Pa še dve simpatični navijačici :


Moj čas je bil 1:34:30 po mojem merjenju na Polarju, uradno pa je bil tudi tu okoli. Z rezultatom sem kar zadovoljen, imam pa občutek da bi šel lahko okoli 1:30, če bi malo potreniral prej. Je pa to dobra motivacija za naslednje leto.
Na Polarju sem vseskozi nadzoroval utrip in sem gledal samo podatek o % maxHR, ko pa sem pogledal doma številke je bil HRavg=180, HRmax=193 :)
Od odcepa za Mangart pa do sedla sem pa potreboval 1:04 ure, kar je 10 minut hitreje kot lani z gorcem, kjer pa sem prve pol ure kolesaril skupaj z Martino.
Tukaj pa je še moj graf vzpona.

Toliko zaenkrat, naslednjič pa se vem oglasim iz “Juriša na Vršič” (če bom imel seveda fotoaparat s seboj) ter kasneje iz triatlona Bled.

Wawawiwa….

Tri dni nazaj je bratranec Boštjan prišel z idejo, da bi šli na morje s kolesi, in ni me bilo treba prepričevat za to mini avanturico. Plan je bil, da gremo do Izole, kjer je že bila njegova žena Meta z otrokoma. Z avtom pa se nam pridruzita še njegova sestra Darja z možem Klemenom. Mi trije (Martina, Boštjan in moja malenkost) pa gremo do Izole s kolesi, nazaj pa z avtomobili.
Tako smo se na Veliki šmaren odpravili v Izolo, s štarom ob 5.00 izpred Martinine hiše, kar pomeni, da sem moral vstati ob 4.00 in da sem šel od doma ob 4:40, ko je bila zunaj še popolna tema. Ker v temi ne bi nič videl, divje živali, ki gredo iz večerje, pa najbrž ne mene, sem raje namontiral na hitro luč na balanco ter za sedež namestil čelno svetilko, da me opazijo avtomobili, katerih je bilo resnici na ljubo tisto uro res malo na cesti, pa še ti so se vozili meni naproti. Točno 5.03 pridem do Martine, kjer je že bil Boštjan (prvič žejen ), opravimo zadnji tehnični pregled, se slikamo ter gremo korajžno proti morju.

Do Trboj vozimo v temi, nakar se že pokaže svit in lahko vozimo bolj sproščeno. Do Ljubljane je Boštjan narekoval kar dober tempo na čelu kolone in smo imeli povprečno okoli 30km/h, če ne še malekost več. Martino je malo kislil hiter začetek, ker ni bila ogreta, poleg tega pa je pričakovala bolj turistično vožnjo do morja. Ampak se je do Vrhnike ogrela in “mašina” je potem do Kozine delovala brezhibno ter s polno paro. Nekajkrat je še celo vlekla. Kakorkoli, sledi vožnja po Ljubljani mimo živalskega vrta do Tržaške ceste (malo smo kršili CPP, ker smo vozili kar po Večni poti in nismo šli na kolesarsko stezo, ki pelje nekam v gozd. Nikoli ne veš kaksnega norca najdes tam ob 6h zjutraj )in naprej do Vrhnike. Sem imel občutek, da je nekdo premaknil Vrhniko bolj proč od Ljubljane ker je ni in ni bilo.

Pred Vrhniškim klancem damo dol rokavčke in pa vetrovke, naredimo sliko, dve ter gremo naprej. No na postanku sem malo leno postavil kolo ob robnik in takoj, ko se obrnem proč je že lezal na tleh. Poleg vizualnih poškodb na kolesu pa sem na žalost poškodoval tudi zadnji menjalnik, kar sem opazil potem na klancu sej nisem mogel uporabljati 3,4, in 5 zobnik zadaj, ker se je kar samo od sebe prestavljalo. Tako sem pač vozil z malo omejenimi prestavami do Postojne, kjer sem malo nastavil menjalnik s pomočjo zajle. Ravno preskakovalo mi potem ni več, nisem pa mogel prestavit v najtežji prenos.

Tukaj še slika iz znamenitega Vrhniškega klanca. Ko sem ga prvič zvozil na poti v Vrsar leta 1996 je bil še iz tlakovcev:

Sledi pot mimo Logatca do Kalc kjer zavijemo levo proti Postojni. Pred Postojno sledi za krajem Planina še majhen vzpon z nekaj serpentinami, vendar ni velikega naklona, tako da ga zmoremo brez težav. Edino Bostjan je malce začutil bolečine v nogah, tako da je Martina prišla prva na vrh, jaz pa sem vmes malo slikal:

Prispemo v Postojno kjer sledi prvi malo daljši postanek. Boštjan zvrne Red Bull, spet malo poje (mislim da po 3 čokoladicah je to že četrtič ), z Martino pa skupaj pojeva eno čokoladko ter malo popijeva.

Na sliki je Boštjan pri obedu tretje čokoladice:

Vožnja do Razdrtega poteka nato že po tipični kraški pokrajini- gor-dol-gor-dol… Tako vozimo skozi Senožeče in Divačo proti Kozini, kjer moramo zaviti levo na stransko ceto proti Kačičem, da pridemo do Kozine, kjer sledi še drugi postanek na bencinski črpalki, da Boštjan dopolni bidone z vodo. Sledi vožnja proti Črnemu kalu, vendar smo po nasvetu dveh kolesarjev, ki sta nas prehitela našli novo pot do Črnega kala. V kraju Petrinje je potrebno zaviti levo, malo navkreber, kjer naletimo na lepo in široko cesto z nič prometa. Srečali smo samo kolesarje in enega z motorjem.
Nekaj slik iz tega dela poti:


Na koncu ravnine zaviješ desno (levo greš proti Podgorju in naprej na Hrvaško) in sledi spust, kjer se pri kamnolomu priključiš na staro cesto do Črnega kala. To je bil ”najlepši” del poti kar se napora tiče in uživancije. Čas do Črnega kala je minil zelo hitro, sledilo pa je še nekaj kilometrov ravine (več ali manj) do Kopra. Tam smo takoj na začetku zavili levo na kolesarsko pot D8, ki te vodi med grmovji in gozdički do centra mesta. Po natanko 6 urah vožnje smo prispeli na obalo, v samo bližino morja, kjer smo naredili nekaj slik ter se odpravili naprej do Izole kjer je bil naš končni cilj. Malo pred ciljem sta nas ujela in za kratko prehitela (ker nista našla takoj parkirnega mesta ) tudi Darja in Klemen, ki sta z avtomobilom štartala ob 11h iz kranja. Vse skupaj smo porabili za vožnjo dobrih 6 ur, s povprečno hitrostjo malo pod 26 km/h.

Tukaj pa je še graf iz Polarja, ki prikazuje profil poti v odvisnosti od razdalje:

Zaključek: Kdor ni šel nikoli s kolesom na morje, je prikrajšan za nepozabno doživetje, kjer se vsakomur vrnejo spomini na nostalgične čase, ko smo z raznimi stoenkami, jugoti, katrcami, škodami in drugimi stroji iz časa tovariša Tita in SFRJ hodili na morje.
Kdo se ne spomni dolgih kolon, ko smo v soboto zjutraj stali na Razdrtem in potem vse naprej do morja ?
Kdo se ne spomni, kako je fotru zakuhal avto ali pa je kaj drugega šlo k vragu in ste potem čakali, da se vse skupaj ohladi ali pa da je prišel mehanik ?
Kdo se ne spomni Črnega kala, ko si prvič zagledal morje, ali pa si ga videl zadnjič, ko si šel domov iz idiličnega morja, kjer sta starša s težko prigaranimi dinarji peljala svoje otroke?
Meni kot mulcu je bilo to najlepše doživetje iti na morje, in vedno sem bil žalosten ko je na vrhu klanca pri Črnem kalu morje izginilo za hribi in si vedel da ga tisto leto ne boš več videl. To niso bili časi kot so sedaj, ko si vsak mulc lahko privošči, da gre malo za vikend na morje. To so bili časi, ki so imeli drugačno vrednost za otroke, kot jo ima danes morje. Po moje no
Še danes vem kje je stricu Marjanu crknil avto in v kateri gostilni smo nato čakali. Dobro se spomnim tudi naše Škode 120 L al kaj je že bila, ki je začela kuhat v koloni na Črni kal. K sreči je imel ati pri volanu tipko, za katero sva mislila z bratom Klemenom, da je to TURBO, v bistvu pa je bilo stikalo, ki je vklopilo ventilator na hladilniku.

No vsega tega se spomniš sedaj na tej poti, in zato ima ta pot poseben čar in se ne da primerjati s potjo kot je recimo maraton Alpe kjer narediš 150 km in 2000 višinske. Taka pot je samo ena in edina in še danes vem, da sem na tej poti najbolj trpel na kolesu (ever) 11 let nazaj, ko sva šla s ta-istim bratrancem Boštjanom v Vrsar k stricu Marjanu, z ruzakom težkim 15-20 kg na ramenih in pri 35-40 stopinjah. Takrat sem se pa res na momente kr mal cmerou, zakaj sem šel sploh od doma . Boštjan bi lahko na tole dodal gotovo kakšen komentar. In danes 11 let za tem mi ni žel te poti, ker je to spomin,ki mi bo ostal do momenta, ko ne bom več v tem garkelnu.

Bila je to lepa sončna sreda kakršnih ni veliko in kolesarjenje mi je bilo v NEZNANSKI in čisti užitek. Družba je bila sanjska čez cel dan in to je tisto kar velja !!
Hvala gostiteljici Meti za gostoljubje ter Klemenu in Darji za adrenalinski prevoz nazaj.

Wawawiwa do naslednjega izleta…
Domen

Sončna sobota se ni začela po planih, sej sem prespal vse alarme in se zbudil ob 7:10, ob 7:15 pa sem bil že dogovorjen z Urijem, da me pobere in greva naprej proti Radovljici. K sreči je malo zamujal, tako da sem se v 10 minutah sestavil skupaj in pripravil na en lep kolesarski izlet s prijatelji.
Malo pred 8:00, ko naj bi bil štart sva prispela na zbirno mesto v Cankarjevo ulico v Radovljici, kjer so bili že postrojeni ostali udeleženci ture BigK Challenege 2007. To so bili poleg mene in Urija še Hob, Matija, Klemen (BigK) in pa Frizbi.
Jaz, Uri in Klemen smo imeli gorska kolesa, Frizbi, Matija in pa Hob pa treking varianto. Pred odhodom dopolnimo še malo zraka v nekaj zračnic, nato pa odrinemo do trgovine, kjer kupi vsak kar potrebuje za pot do Bohinjske Bistrice (kakšna banana za pozen zajtrk in pa frutabela za po poti.)
Ob 8:20 jo končno krenemo na 90 km dolgo pot, ki nas bo iz Radovljice vodila mimo Lancovega, Kamne Gorice in Krope na Jamnik, ter naprej proti Dražgošam in čez Jelovico v Bohinjsko Bistrico. Od tam sledi vzpon na Pokljuko ter spust nazaj proti Radovljici.
In tako je tudi bilo. Iz Radovljice smo se spustili proti Lancovem, kjer smo trenirali vožnjo v zavetrju in spust brez poganjanja pedalov. To je tista zanimiva igrica, ki smo se jo šli že kot otroci “komu bolj leti kolo”. Če bi nas danes kdo gledal smo sigurno izgledali kot otroci, 20 let mlajši kot dejansko smo. Ampak “it feels good!” Sledil je prvi rahel vzpon, kjer je Frizbi narekoval kar oster tempo, Hob pa se mu ni pustil.
Klemen je kmalu priključil, jaz in Uri pa sva vozila svoj tempo melenkost zadaj. Matija je že testiral svoj telešček in pripravljenost le tega na prihajajoče napore. Z grozo je ugotovil, da zna precej kuhat mašina danes
Pridemo do Krope kjer sledi krajši “pit-stop” pri vodnjaku od koder sledi vzpon na Jamnik. Tu smo dali dol čelade, da ne kuhamo brez potrebe ter dotočili vodo v bidone če je bila potreba. Za vzpon si je vsak določil svoj tempo, saj je to šele petina trase in ne smeš skuriti vse energije že na tem klancu.
Kmalu smo ujeli Frizbija, ki je začel malo pred nami, nato pa smo šli vsak po svojih močeh. Spredaj smo bili najprej Uri, BigK (Klemen) in pa jaz, kmalu pa je BigK odpadel, kajti letos nima v nogah niti 100 km:). Uri je diktiral kar močan tempo in jaz sem vozil kakšnih 20 m za njim. Sredi vzpona sem enkrat malo potegnil, da sem se priključil Uriju in tako sva šla skupaj složno do vrha.
Moj Polar 720i je kazal kar konkreten pulz 94% maxHR, tako da ni bilo smisla pretiravat in sem lepo držal ta tempo. Čas na Jamnik je bil 20:50 kar je bil rekord glede na prejšnja leta. Na vrhu sva počakala Klemena, ki je prišel 2 minuti in pol za nama, kasneje pa so osvojili Jamnik še Hob, Matija in pa Frizbi, ki si v tem vrstnem redu sledijo na spodnjih slikah:



Malo se okrepčamo in predno odrinemo naprej proti Dražgošam naredimo še skupinsko sliko:

Na poti proti Dražgošam srečamo še enega modela iz Dupelj, ki je bil ob 9:50 uri šele na Jamniku, imel pa je pred sabo še kakih 150km, saj je šel do Petrovega brda, Mosta na Soči, ter nato mimo Bovca in čez Vršič nazaj domov. Se mi je kar malo smilil.
No kakorkoli pridemo do Dražgoš nato pa na koncu le teh zavijemo desno mimo kmetij v gozd kjer sledi rahlo vzpenjanje kakih 20km po Jelovici. Pot poteka lepo v senci in iz tega dela je tudi nekaj naslednjih slik:



Vrh točke vzpona sploh ne vem točno kje je, ampak od tam sledi samo še spust do Bohinjske Bistrice. Najprej je makadam na momente precej grob , nato pa pridemo na cesto, ki vodi iz Soriške planine ter po asfaltu do Bohinjske Bistrice.
Sledi okrepčilo v obliki banan, sendvičev in čokolad, čez dobre pol ure pa se ob 12:30 zapeljemo v najhujši vročini proti Pokljuki, natančneje na gorski cilj pri Mrzlem studencu. Na tej točki izgubimo enega člana ture, ker gre Hob raje uživat na vodo, tako da je šel srfat na Bohinjsko jezero. Ostalih 5 se nas zažene po cesti na Pokljuko. Z Urijem greva svoj tempo in ga res poganjava, malo pred koncem sva že malo v rdečih obratih, ampak gre brez problema skozi. Do Mrzlega studenca prideva neverjetnih 25 minut pred Big, nato pa sta mu v 5-minutnih intervalih sledila še Matija in pa Frizbi.

Naredimo malo pavze, se posončamo, pojemo in popijemo kar smo še imeli ter se spustimo proti dolini z lepimi občutki, da je vse hudo za nami. Čez dobro uro že sedimo v pizzeriji Matiček kjer si privoščimo pico ter zasluženo pivo.

Zaključek: Enkraten dan in enkratna tura ni kej. Pohvale Frizbiju, ki je med kolesarji od letos, Hobu ki nas je spremljal sicer samo do Bohinja vendar tudi ni kaj veliko kolesaril, in nenazadnje tudi Matiju, ki je gonil svojo mašino vztrajno in namočil nekaj majic po poti s svojim švicom. BigK je bil zlata sredina z veliko tekaške kondicije, ki na kolesu kot kaže ne pride ne vem kako do izraza, ampak mu še ostane vedno nostalgija za 2 leti nazaj, ko me je gonil v breg, da me je potem on čakal na vrhu brega nekaj časa. No z Urijem sva pa letos s kolesom dobra prijatelja in sva temu ustrezno diktirala oster tempo po vseh vzponih. Za MTB kolo sva jo vozila kar hitro. Ker je bil standardni član tega izleta Blaž ravno na morju, smo hoteli turo ponoviti, vendar vsaka tradicionalna tura se mora zgoditi sam enkrat na leto. Na žalost pa se težko dogovorimo poleti za datum, da smo vsi doma in ne na dopustu.
Tule pa je še graf poti prenesen iz Polarja, kje je vertikala nadmorska višina, horizontala pa prevožena pot: