Medotov garkl

Zadnji vikend septembra sva z Martino kot imava že v navadi izpeljala jesenske mini počitnice. In kot že v preteklosti sva se zopet vrnila v Moravske toplice, ki so idealno izhodišče za kolesarske ture, sprehode ali pa namakanje v bazenih. Moram priznati, da sva imela z vremenom res srečo (spet), ker sva bila v Moravskih v času tako imenovanega indijanskega poletja, ko se sicer hladno jutro spremeni v prav topel dan s temperaturami okoli 23-25 stopinj Celzija. Za to lokacijo sva se odločila zadnji trenutek, ker sva bila v precepu med Roglo, morjem ali pa toplicami. Dobra stran Rogle so kolesarske poti po Pohorju, ki so v jesenskih barvah prečudovite vendar je 6-8 stopinj hladneje kot v dolini, za morje pa nisem bil prav nič navdušen ker piha, na Moravske toplice pa nisem imel pripomb. Enakega mnenja je bila tudi Martina in to je bilo to.
Tako sva v petek 28.9. po službi z Martino takoj odjadrala proti Moravskim toplicam. Tam sva morala biti najkasneje do 20h, da sva lahko dvignila ključ v recepciji za apartma. Računal sem na 3 ure vožnje, vendar je šlo na nož kot še nikoli. Iz Šenčurja sva šla ob 16:10, naletela na kolono v Kamniku ter pri Lenartu, na avtocesti pa en kup tovornjakov, tako da sva prispela na cilj ob 19:47. Na vratih recepcije naju je čakalo prvo presenečenje:«delajo do 21h«…jest pa dirkal kot Miha v najboljših časih…k sreči sva oba dobra voznika .
Dvigneva ključ, se prijaviva, razpakirava prtljago in kolesa ter se greva okrepčat v eno izmed boljših gostilen tam okoli (Marič, Sebeborci). Na sliki sta glavni jedi z refoškom za poplaknit, za sladico so bile pa palačinke.

Pred gostilno sva takoj naletela na posebnost teh krajev v tem obdobju in to so »lutke« narejene iz raznih buč ter drugih pridelkov, napravljenih v prave obleke. Nekatere so dodelane tako dobro, da komaj veš, da niso pravi ljudje (z očali itd..).

Naj že kar na začetku povem, da sva vse dni večerjala takole obilno, kar je na koncu dopusta potrdila tudi tehtnica s 3 kg teže več kot pred odhodom! Edina stvar, ki se je ne morem zapomniti so imena krajev v teh koncih, ker se vsa končajo na »CI« in je meni vse eno in isto. V veliko in nepogrešljivo pomoč sva imela s seboj Kolesarski vodnik po Prekmurju z okolico. Brez njega bi bila mrzla…. dobesedno.

No naj nadaljujem z najino zgodbo. Po obilni večerji sva odpeketala do apartmaja in kmalu naju je zmanjkalo, ker sva bila zbita od vožnje in gledanja na uro, če se bo izšlo, pa še najedla sva se kot pujsa. Pred počitnicami je zadnjih nekaj dni veliko deževalo, in tudi v petek je cel dan deževalo. Od Maribora naprej pa je bilo vreme že boljše ter cesta suha in v noči so se že videle zvezde ter polna luna luna. Tako sem si pred spanjem samo želel lepega vremena za soboto. In glej ga zlomka, 5 minut zatem ko se uležem, je že dan, pogledam skozi okno in se mi odpre takšen pogled:

Usta sva imela do ušes. Počasi vstaneva, skuhava 2 kavi ter jih spijeva v lepem, jasnem a mrzlem jutru. Sledi pot v trgovino po sveže žemlje, napoti do tja pa sva priča štartu maratona IPA 2007. Mislim, da so bile tri kategorije (veliki, mali ter družinski maraton), vendar vse skupaj ne vem če je bilo 40 kolesarjev. Bolj žalostno je bilo za pogledat in je izgledalo približno takole:

Sledi slika, ki sva jo naredila v soboto dopoldan pred Termami 3000, ko je po večini Slovenije deževalo ali je bilo pa oblačno, v Prekmurju pa sonce in jasno vreme:

Glede na to, da je pihal močan jugozahodni veter, sva se kljub lepemu sončnemu vremenu odločila, da greva raje z avtom na en kratek spoznavni izlet Prekmurja in tako se odpraviva do Bukovniškega jezera, kjer se nahajajo tudi znane zdravilne točke blagodejnega zemeljskega sevanja. Teh točk je 26 za različne bolezni in tegobe, zato greva v najboljši veri na nekaj točk, kjer malo meditirava po domače.
Naslednja slika je iz tega energijskega območja:

,med temi točkami pa se nahaja tudi znani Vidov izvir vode, ki pomaga pri kožnih boleznih, odpravlja težave vida, sluha prebavil in živčevja. Od tu naprej ima domišljija prosto pot. Mislim da pomaga tudi pri koncentraciji za učenje, samo kaj ko že vse znam
Na sliki je Martina pred izvirom:

Če se sprehodiš do vrha hriba prideš v mirno in lepo vasico Strehovci. Tam je največja znamenitost tipična hiša z slamnato streho, kjer so ravno imeli trgatev. Hišo lahko vidite na spodnji sliki:

Soboto zaključiva v prijetnem ambientu gostilne Šinjor, ki je v tistem delu zelo znana. Kakor sem lahko videl po meniju imajo en kup ribjih specialitet, da ne govorim o izboru buteljčnih vin, ki sem jih komaj uspel prebrati na 4 straneh menija. Glede na to, da je bil ta dan poseben dan za naju z Martino, saj je bilo točno 6 let oziroma 72 mesecev odkar skupaj preživljava prosti čas , sva temu ustrezno proslavila. Za glavno jed sicer nisem upal naročiti Kovača, ker ne poznam rib in sem malo cvikal da bom šel domov lačen, zato sem raje ostal pri preverjenem zrezku s sirom in gobami, Martina pa je tudi presenetila samo sebe in prvič naročila meso (svinjsko ribico). Za poplaknit sva imela modro frankinjo, za pogrinjek pa menda ocvirke z maslom – ni bilo slabo Tukaj sta dva odlomka tega lepega večera:

V nedeljo, ko je vreme poleg jasnine postreglo tudi z visokimi jesenskimi temperaturami sva se odpravila na že preverjeno turo čez Muro in sicer naju je pot vodila približno takole:
Moravske toplice – Mlajtinci – Ivanci – Gančani – Beltinci – Ižakovci (otok ljubezni) – Krapje – Banovci – Veržej – Dekloževje – Bratonci – Lipovci – Gančani – Ivanci – Mlajtinci – Moravske toplice
Celotna pot je bila dolga malo čez 50 km, in s počasno turistično vožnjo z vsemi ogledi ter postanki, je to tura ze 4 lepe urice.
Tukaj sva se vozila po še neodprti avtocesti od Murske proti Lendavi pri kraju Gančani:

…na poti proti Beltincem:


…iz Ižakovcev do otoka ljubezni ter mlina na Muri:

… most na otoku ljubezni:

… sledi malo romantike na klopci zaljubljencev:

… na splavu, ki naju je zapeljal čez reko Muro:

Na spodnji sliki je viden splav,ki gre nazaj na drugo stran, ter na dasni strani mlin na Muri, ki pa je samo še spomenik. Delujoč mlin je pri Veržeju.:

Sledilo je nekaj makadamske poti po gozdu do kraja Krapje. Vmes sva prišla na del, kjer je bila cela cesta pod vodo in nisem vedel koliko je globine, vendar se je izkazalo, da se gre s kolesom z lahkoto naprej.

V Banovcih sva malo zgrešila pot in sva jo mahnila proti Grlavi, vendar sem takoj sprevidel napako in sem ustavil kolono (aja saj sva bila samo dva ). Na obratu sva se odločila za pavzo, da sva pojedla 3 kajzerice ter jasno – klobaso, sir ter nekaj iz Tomy tube

Kako sva uživala lepo kaže naslednja slika, ko Martina kar poje na kolesu, na poti proti apartmaju:

..tukaj pa je v mojem zavetrju:

V soboto in nedeljo je bilo popoldan ravno svetovno prvenstvo v kolesarstvu na Tv, tako da sva z užitkom sedla po turi za mizo ter navijala za naše, ki so se trudili v Stuttgartu. Žal nam je malo zmanjkalo, sploh v mladinski kategoriji, ko je Špilar na začetku zadnjega kroga vodil, vendar ga je potem zmanjkalo. V nedeljo iz katera dne je spodnja slika, pa sem navijal za Bettinija in na koncu je zmagal ter vsem pokazal, da ga nobeni kravatarji ne morejo »zjebat«. Drugič zapored je bil svetovni prvak in je bilo res ganljivo gledat, kako je bil solzen na koncu v cilju, ko se je spomnil na minulo leto, ko so ga povezovali z raznimi aferami in v katerem je izgubil brata v prometni nesreči, ko mu je pripravljal slavje za njegov lanskoletni naslov prvaka.

Ponedeljek je bil spet lep in topel, tako da sva se odločila da greva na tudi že znano turo in sicer je bila na sporedu naslednja etapa:
Moravske toplice – Tešanovci – Bogojina – Filovci – Dobrovnik – Bukovniško jezero – Motvarjevci – Prosenjakovci – Fokovci – Andrejci – Sebeborci – Martjanci – Moravske toplice
Po dolžini skoraj identična tura, torej spet dobrih 50km, s tem da je potrebno upoštevati, da sva se enkrat pošteno izgubila ter da je to Goričko in je malo gor-dol.. Prvič se je zgodilo, da sva vozila v krogu, pa sploh nisem opazil…. no razen tega, da sva se vozila nekam v breg, kjer še nikoli nisva bila in sem moral vprašat domačinko, kje hudiča sploh sva
Turo sva stadardno začela v Moravskih toplicah in sva jo krenila desno proti Madžarski in po slabih 10km pri Dobrovniku zavila levo proti Bukovniškemu jezeru. Tukaj je še dobro označeno in najdeš brez problema, itak pa sva bila 2 dni nazaj tukaj z avtom. Pri Bukovniškem jezeru so lepo urejene poti v parku in v tem času so vse posute z listjem, tako da se je pravi užitek voziti po njih. Spotoma sva se ustavila še na nekaj priljubljenih zdravilnih točkah, kjer sva se napolnila z mentalno energijo. Iz tega dela je nekaj slik:

Na prvi je Martina malo potrenirala spust po kratkih in strmih bregovih, ker mi je šla že čez balanco enkrat. Na naslednjih dveh pa sva prikazana med nabiranjem energije oziroma meditacijo

… ter po njej:

Po seansi prejemanja mentalnega aditiva sva jo krenila do vrha hriba proti vasi Strehovci ter zavila desno po bregu navzdol proti samemu Bukovniškemu jezeru. Nato greš neak časa ob jezeru, nato pa sva šla v prvem križišču levo proti Bukovnici ter Prosenjakovcem. Ko sva prvič bila tukaj dve leti nazaj, sva šla proti Prosenjakovcem na naslednjem odseku na južni strani jezera. Sledi kar nekaj kilometrov lepe makadamske poti, kot je prikazana na naslednji sliki:

Ker sva imela še dovolj časa sva šla tudi do Voglarjeve koče za katero je bilo ogromno oznak in reklame, tako da me je res zanimalo kaj je na tej koči posebnega. Zaradi nje sva šla kak kilometer nazaj proti jezeru in ko prispeva tja vidiva, da gre v bistvu za kočo, ki predstavlja en spomenik NOB iz 2. svetovne vojne. Malo mi je bilo samo smešno, ker piše da so tukaj ustanovili eno enoto že januarja 1945…no skoraj 4 mesece pred koncem vojne 
Je pa zgledno urejena in ohranjena koča:

Tukaj je bil čas za malico, in seveda priložnost da sem bil spet ves od majoneze okoli ust, za kar sem vedno sproti okregan kako jem
Od Voglerjeve koče sva šla nato proti severu do Prosenjakovcev ter nato nazaj proti zahodu in Fokovcem, kjer pa sva zgrešila pravo pot, saj križišče ni bilo popolnoma nič označeno in tudi iz širine ceste se ni videlo, da bi zavila na stransko. Midva sva šla naprej proti nevemkateremu kraju, morala pa bi zaviti levo pri avtobusu oziroma transformatorju. Tukaj sva nato kakih 15 minut lezla v breg in Martina je ze kazala prve znake utrujenosti, tako da sem slišal za menoj pihanje njene turbine. Glede na to, da so bili na vrhu sami vinogradi in majhne hiške ter ozka cesta, sem vedel da to ni glavna pot. Gledala sva na karto v knjigi vendar mi ni bilo kasno kje točno sva. Počakala sva na enem križišču, kjer bi šla lahko levo po 15% klancu navzdol in je bila označena kot neka kolesarska pot, katere pa nisem našel v knjigi, zato sem raje vprašal tam domačinko kje točno sem in kako se pride do Moravskih toplic, da ne bi šla slučajno po bregu navzdol potem bi bilo pa narobe. In točno to se je izkazalo, da breg navzdol ni bil prava rešitev, zato naju napoti naprej in čez dober kilometer sva prišla na pot, ki sva jo že prevozila pred dvajsetimi minutami. Jupi… sedaj samo še najdem nek avtobus in rumeno hišo kjer zavijeva levo kot nama je bilo rečeno. In pri napačni rumeni hiši dejansko zavijeva levo, kjer pa sta bili spet dve popolnoma neoznačeni poti mimo nekih kmetij. Ker se mi je zdelo sumljivo sem takoj ustavil en avto in domačin naju je prijazno našofiral nazaj na glavno cesto ter razložil naj malo naprej zavijeva levo ter potem še dvakrat levo in nato šele desno pa bova prav…. z samo enim zgrešenim križiščem, kjer sva šla v eno vas s slepo ulico sva našla pot nazaj in tukaj sta dve slikci iz dela, ko sva bila med obupom in paniko pred mrakom (eni manj drugi bolj)


Prijetno utrujena se stuširava ter greva še na zadnjo večerjo v gostilno Marič na dober kos mesa ter Modro Frankinjo.
Zadnji dan v torek, ko je bilo spet sonce brez oblačka sva kolebala med kopanjem ali pa obiskom Ptuja oziroma živalskega vrta v Ljubljani, kamor sva se že enkrat napotila neposredno iz Moravskih toplic. Ker nisva vedela, da je v sončnem parku Vivat tudi 50 metrski olimpijski bazen, kjer bi se lahko naplavala (namakati v termah 3000 z upokojenci nama pa ni dišalo), sva se odločila da greva proti domu in se spotoma ustaviva na Ptuju kjer jaz še nisem bil.
In res je to lepo mesto z ohranjenim mestnim jedrom ter gradom iz katerega se razprostira lep pogled na Ptuj ter Dravo:

Imela pa sva še to srečo, da sva prišla ravno na prireditev Trgatev 2007, kjer sva v živo videla »vinsko kraljico« ter kako so na mestnem trgu stisnili grozdje iz potomke najstarejše trte na svetu iz Lenta. Na trgu so bile razne stojnice s turističnimi informacijami, postregli pa so tudi z domačo zaseko + čebulo, sirovimi domačimi rogljiči, flancati ter z mladim vinom. Tako sva se še čisto mimo grede okrepčala in kar malo napila, saj sem mislil da pijem mošt. V bistvu pa oni rečejo mošt temu soku iz grozdja, ki je doživel že alkoholne vrenje, jaz pa sem mislil da bo nekaj iz jabolk. Ali je to mlado vino… mogoče ?
No na sliki je Martina z njenim kosom zaseke in čebule… to sva dišala v avtu

Zaključka pa nisem slikal, lahko povem samo to da sem jaz jedel Chimichangas , Martina pa tortilje s puranovim mesom.

Toliko zaenkrat, upam da sem bil dovolj izčrpen pa se beremo.
Wawawiwa …

V petek 3. avgusta je na hitro padla odločitev, da se gre letos v Avstrijo na krajši aktivni oddih ob jezeru, da se malo napolnijo baterije in sprosti duša ter okrepi telo. Letošnji 14 dnevni dopust sem namreč pričel nič kaj dopustniško, saj sem cel teden s “štemarco” zbijal stene ter vrtal luknje za nove električne doze v bodočem stanovanju…ampak to je druga zgodba.

Med jezeri, ki so bili najožji kandidati za oddih, so bili Zell Am See v bližini Kapruna, kjer sva enkrat že bila. Namesto obiska tega jezera pa sva se bolj nagibala k kakšni novi lokaciji, ki nama je bila še neznana. In tako sva našla na forumu (no Martina je našla ker jaz ne bi šel na forum od Ringaraja.com ) jezera kot je Weisensee, ocenjen z 10 od neke obiskovalke. Sam sem bil malo skeptičen, ker se mi zdi malo izoliran od vseh krajev okoli, zato sva se na koncu odločila da greva v okolico Salzburga in sicer sva kolebala med jezeroma Wolfgangsee in pa Attersee. Jaz sem bil takoj za Wolfgangsee, ki je bil pohvaljen tudi na forumu kot najlepši, pa še velikost je malo manjša kot pa sam Attersee, kar mi je malo ljubše, če želiš s kolesom okoli jezera.
Po sobotnem mučnem pakiranju stvari za kampiranje in nabavo hrane sem moral zvečer na hitro pregledati še kampe v okolici jezer ter možna izhodišča za kolesarske ture. V nedeljo 5. avgusta sem bil pri Martini malo čez 7.00 zjutraj, tako da sva jo krenila na pot ob 7:30 v upanju, da čim prej prideva na končno destinacijo, se razpakirava in narediva že eno turo po okolici, da vidiva pri čem sva. Nadejal sem se hitre vožnje po avtocesti do Salzburga, vendar so bile čez celo Avstrijo table z omejitvijo 100 km/h in teh nihče ni kršil, zato sem tudi sam raje vozil po omejitvah, da ne bi takoj imel kakšnih nepredvidenih stroškov. Po 4 urah vožnje prispeva na jezero Wolfgangsee in sicer v kraj Schwand kjer odkrijeva super kamp z golf travico in super sanitarijami. Za orientacijo si lahko na googlu ogledate kje približno se nahaja Wolfgangsee v Avstriji.
Edini problem te lokacije je bil za Martino, ker je ena ženska na forumu hvalila kamp Gruber na Attersee jezeru, kjer imajo toplo vodo za tuše in to brez žetonov. Sem rekel OK in greva tja kjer po 28 km mučne vožnje po prometni cesti in kolesarjih najdeva kamp. K sreči – kot se je izkazalo kasneje, so imeli ravno zaprto od 12h – 14h, midva sva pa tja prišla ob 12:09. Po ogledu kampa se oba strinjava, da to ni to in da je bil prejšnji veliko bolj prijazen kot pa ta, saj je bilo tukaj polno stacionarnih gostov. Greva nazaj v Schwand kjer dobiva mislim da edino parcelo,ki je imelo drevo in je bil avto večino dneva v senci ter tudi mizo ter stole sva lahko dala tja, da se je v miru spilo pivo po kolesarski turi. Tukaj je link od kampa, ki je mislim da eden najbolje urejenih v tistem delu in poceni po mojem mnenju. (http://www.birkenstrand.at/index_eng.htm)
Razpakirava in se malo razgledava saj je bilo kaj videti. Že izpred samega šotora se nama je odpiral prelep pogled na bližnji 1782m visoki Schafberg, na katerega je speljana celo železnica in se lahko s turističnim vlakom odpelješ na izlet. Sama sicer nisva šla, je pa izgledalo dobro ker očitno lokomotiva deluje na drva saj se je precej kadilo, ko jo je šibal v breg. Takole je izgledal pogled nanj:

Takole pa je izgledala obala, ki je bila del najinega kampa. Tako kot voda izgleda lepo je dejansko tudi bila čista in še topla kot Blejsko jezero po vrhu, tako da se je užitek notri namočit.

Ko sva razpakirala sva se zapeljala en na izi krog okoli jezera Wolfgangsee.
No tako se reče severnemu delu jezera, ki velja do ožine pri mestu St. Wolfgang, od tu naprej pa se mu pravi tudi Abersee. Na zemljevidu boste opazili samo Wolfgangsee v večini primerov. Obseg poti okoli jezera je okoli 30km, tako da ima po dolžini dobrih 12km. Nad njim sva bila navdušena takoj in je za izlet že odtehtal odločitev za Salzburgerland. Tukaj imaš priložnost videti kako je potrebno urediti okolico jezera. Kolesarske steze okol in okol, razen tam kjer pač ni možno zaradi terena. Tukaj se vidi zgledno urejena makadamska pot ob jezeru:

Na drugi strani jezera se nahaja kraj St. Wolfgang po katerem ima jezero ime in tam je bilo kar veliko turistov. Ker se nisem posebno zanimal za kulturne znamenitosti ne znam povedat kaj turist tam vidi, sem pa opazil eno cerkev in Sv. Nikolaja spredaj ter tega gospoda Wolfganga iz kartona, ki ga Martina objema kot da bi bil on iz čokolade:

Nato sva se peljala še naprej do kraja Reid da bi obvozila celo jezero, vendar sva prišla na neko gozdno pot, ki se je izkazala za prestrmo oviro in sva obrnila. Kot pa se je izkazalo čez dva dni, ko sem šel zvozit to pot iz druge strani sva bila od vrha oddaljena samo 300 m vožnje v breg Vse skupaj sva naredila dobrih 40 km in je bil res pravi turistični krog.

Sledil je ponedeljek, ki sva ga izkoristila za malo bolj resno turo. K sreči sem prejšnji dan takoj kupil zemljevid v St. Wolfgangu, da sem si lahko ogledal destinacije kamor bi lahko šla. Takoj sem preveril eno furo, ki jo hvalijo že na internetu kot “Zwölferhorn – classic“
Tukaj je opis poti in pa graf z višino.

Tako sva se odpravila na Zwölferhorn, ki leži na nadmorski višini 1520 m, sam kamp pa je na nadmorski višini 540m. Vendar nisva šla po poti in smeri kot je opisana na internetu, temveč sva šla najprej do jezera Fuschlsee do katerega je potrebno kolesariti tudi malo po glavni cesti, vendar je cesta široka in za kolesarje je za črto ob robu skoraj 1 m asfalta. Pot se iz St. Gilgena do Fuschla malo dviga nato pa se spusti do jezera. Pri jezeru se nato zavije levo v vas Brunn in Perfall kjer se vzpneš na 850m, nato pa sledi spust do malo boljše regionalne ceste, kjer zaviješ levo proti goram. Začne se dokaj strm vzpon, sploh če misliš da imaš spredaj na malem zobniku, v bistvu pa goniš s srednjim, kot je to imela Martina. Se mi je zdelo da malo preveč preklinja ker meni je šlo čisto OK, ona pa je preklinjala vedno, ko je videla da za ovinkom še ni konec brega. Jo še enkrat vprašam če ima zihr v prvi prestavi, ker se mi zdi malo preveč razlike v lahkoti prenosa, kajti jaz sem vozil s 4 zobnikom zadaj pa je šlo brez problema. No sledi odrešitveni zvok Martine, da hudiča ona ima pa na sredi spredaj. Malo se zravna teren, kjer pustim Martini da se malo nadiha potem pa jo šibava naprej. Imel sem zelo dober zemljevid, tako da sem se lahko po njem orientiral z lahkoto in tako greva mimo par križišč po pravi poti na vrh. Takole približno je izgledala večina vzpona, na moram reči najlepšem gorkem makadamu do tiste točke kjer je še dovoljena vožnja za avti. No naprej pa tak makadam, kot je pri nas na dobro urejeni poti.



Tukaj Martina grize v zadnji del klanca, samo da tega ne veva, saj sva napačno gledala zemljevid. Se mi je pa zdelo čudno ker mi je višinomer kazal že 1400m, jaz pa sem čakal eno parkirišče, katerega sva že davno prevozila

Takole lep razgled na Wolfgangsee pa naju je pričakal na vrhu in takoj so bile pozabljene vse muke, ki sva jih dala skozi vzpon. Sva najprej mislila da je to vse kar se da videti iz tukaj, kjer se vidi južni del jezera, vendar prava razgledna točka je bila malo naprej okoli hriba, kamor vozi tudi gondola iz Sankt Gilgena in je bilo ogromno turistov.


Tole je pa pogled iz druge strani na Sankt Gilgen spodaj pri Wolfgangsee, v daljavi se vidi Mondsee, Salzburg je pa za orientacijo 30 km levo kamor kaže slika:

Sledi še ena poza, kjer se v ozadju vidi osrčje tega gorovja:

Po pivu in sladoledu, ki si ga privoščiva na vrhu se odpraviva v dolino. Nisva izbrala enake poti kot za gor, čeprav je bila varianta da na nekem parkirišču zavijeva desno, kjer sledi kakšen kilometer tehnično zahtevnega spusta kot sem pral na opisu poti. Zato sva se raje odločila da greva nazaj po drugi strani gore kot sva šla gor in tudi tu naju je čakal en del poti, kjer je bila singlca kakšen kilometer. Vmes so bili razni biki in krave, tako da Martina enkrat ni upala mimo, pa tudi sama pot je bila zelo strma z visoko travo, tako da si slabo videl ali je pot odsekana ali se lepo spušča. Zaradi tega bi šel kmalu enkrat čez balanco, saj je bil zaradi erozije del zemlje odnešen in sem zapeljal dobesedno v prazno. Ta del je šla Martina deloma peš, tukaj pa me je ujela na delu:

Sredi divjega 11 km spusta po makadamu, sem na eni točki zagnal paniko ker sem se ustrašil da sva falila pravilno pot in greva navzdol v napačno dolino. K sreči je prišel nasproti nek Nemec, ki me je potolažil da je prišel iz kraja Brunn, kamor sva bila midva namenjena. In veselo jo pikava naprej, tako da nama je bilo kmalu žel da se je spust že končal. Še Martina, ki načeloma ne mara makadama je bila navdušena nad samim spustom in če bi bila dalj časa tam bi mogoče šla še enkrat to zvozit.
Prijetno utrujena prideva do šotorov kjer sledi pivo, juhica ter spet… testenine .
V torek sva šla nato ne regeneracijski izlet do Mondsee-ja, pa sva vseeno naredila ker ene 40 km z rahlimi vzponi.
V sredo, je bilo že oblačno pa sva šla spet okoli Wolfgangsee jezera, samo vsak po svoji poti. Jaz sem šel v smeri urinega kazalca, Martina pa ravno obratno. Zmenjena sva bila v kraju Ried in Martina je bila tam 2 minuti pred menoj. Mene je na poti čakal vzpon, kjer se v slabem kilometru in pol dvigneš za 250m, pri tem da je potrebno povedati da večino višine narediš v manj kot kilometru. Take strmine v življenju še nisem videl in mi je prav žal, da vam ne morem postreči s podatkom o povprečnem in maksimalnem naklonu. Sem bil pa tud butl ker nisem slikal na začetku, ko se steza postavi pokonci pred tabo, vendar sem z zaletom letel naprej ker sem ravno prehitel ene 10 sprehajalcev. Maximalni naklon je bil okoli 25% po mojem mnenju in to se je vleklo ene 300-400m. Pela je prva prestava, vilice spredaj so bile zabite v poden, pa se mi je kljub temu kolo dvigalo. Poleg vsega pa je makadam in si moral paziti da ne zakoplje, ker si potem mrzel. Vmes se mi je zazdelo, da mi bo srce ven padlo in ker nisem vedel koliko je še do vrha, sem moral počakat za kakšno minuto, potem sem šel pa naprej, saj je bilo veliko turistov in predvsem turistk. Takrat pa ne smeš lenart
Tukaj sem za ilustracijo pripel graf celotne poti koli jezera in tista špica je volk o katerem sem ravnokar razlagal…

Popoldan sva malo pripravljala prtljago za odhod domov v četrtek zjutraj, ko je bil napovedan dež in tako je tudi bilo.
Takoj ko sva pospravila šotor, se je ulilo in menda je scalo cel dan…. midva pa sva bila v treh urah v predoru Karavanke in tako sva zaključila še eno nepozabno poletno popotovanje s kolesi.